V Sloveniji je bilo leta 2021 evidentiranih 165.576 nenaseljenih stanovanj. Koliko jih je res praznih, zakaj jih lastniki ne oddajajo in kaj bi lahko spremenilo razmere?
V Sloveniji je bilo po podatkih registrskega popisa leta 2021 skoraj 166.000 statistično nenaseljenih stanovanj. Podatek vključuje tudi stanovanja za občasno uporabo in ne pomeni, da so vsa prazna.
Po podatkih registrskega popisa SURS je bilo 1. januarja 2021 v Sloveniji 165.576 nenaseljenih stanovanj oziroma 19,2 odstotka stanovanjskega fonda. Podatek pomeni statistično zgornjo mejo, saj vključuje tudi počitniška stanovanja, sekundarna bivališča in enote brez prijavljenih prebivalcev. Nekatera so lahko dejansko naseljena. Predlog Nacionalnega stanovanjskega programa 2026–2035 navaja približno 87.000 nenaseljenih stanovanj z osnovno infrastrukturo, vendar to ne pomeni, da so vsa primerna za takojšen najem. Med razlogi za neoddajanje so lahko slabo tehnično stanje, neustrezna lokacija, občasna uporaba, lastnikove osebne odločitve, stroški prenove in tveganja najemnega razmerja. Slovenija še nima dovolj zanesljivega pregleda nad številom dejansko praznih stanovanj, ki bi jih lahko vključili v dolgoročni najemni trg.
Po registrskem popisu Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) je bilo 1. januarja 2021 v Sloveniji 165.576 statistično nenaseljenih stanovanj. Toda ta številka ne pomeni, da toliko stanovanj dejansko stoji praznih in bi jih bilo mogoče ponuditi v dolgoročni najem. Mednje sodijo tudi počitniška stanovanja, nepremičnine za občasno uporabo in objekti, ki niso primerni za takojšnjo vselitev. Hkrati se številna gospodinjstva soočajo z visokimi najemninami, mladim je nakup prvega stanovanja vse težje dosegljiv, javni stanovanjski skladi pa ne morejo zadovoljiti povpraševanja. Razlog za navidezno protislovje je predvsem v tem, da statistična nenaseljenost še ne pomeni dejanske praznosti stanovanja. Del stanovanj ni primeren za bivanje, druga so namenjena občasni uporabi ali stojijo na območjih, kjer je povpraševanje po dolgoročnem najemu majhno. Zato števila statistično nenaseljenih stanovanj ni mogoče neposredno enačiti s ponudbo, ki bi lahko rešila pomanjkanje dostopnih stanovanj.
Odgovor se začne pri podatku, ki ga v javnih razpravah pogosto razumemo napačno. Statistični urad Republike Slovenije (SURS) je ob registrskem popisu na dan 1. januarja 2021 evidentiral 165.576 nenaseljenih stanovanj, kar je približno 19,2 odstotka celotnega stanovanjskega fonda. Toda statistično nenaseljeno stanovanje še ne pomeni, da v njem nihče ne živi, da je primerno za bivanje ali da ga lastnik lahko brez večjih stroškov ponudi na najemnem trgu.
Prav tu se skriva eno največjih odprtih vprašanj slovenske stanovanjske politike. Koliko stanovanj v Sloveniji dejansko stoji praznih in koliko jih zaradi različnih razlogov ostaja zunaj dolgoročnega najemnega trga? Država po več letih razprav še vedno nima dovolj natančnega odgovora. Medtem se pritisk na stanovanjski trg nadaljuje, vprašanje učinkovitejše uporabe obstoječih nepremičnin pa postaja vse pomembnejše.
Leta 2021 je bilo evidentiranih 165.576 nenaseljenih stanovanj, vendar ni znano, koliko jih je dejansko praznih in primernih za oddajo.
Po zadnjih celovitih podatkih registrskega popisa SURS je bilo v Sloveniji na začetku leta 2021 skupno 864.323 stanovanj. Od tega jih je bilo 698.747 naseljenih, preostalih 165.576 pa statistično nenaseljenih. Število nenaseljenih stanovanj se je v primerjavi z letom 2018, ko jih je bilo približno 172.200, nekoliko zmanjšalo.
Podatek je na prvi pogled presenetljiv. Skoraj petina stanovanjskega fonda se namreč v evidencah vodi kot nenaseljena, medtem ko se Slovenija že več let spoprijema s pomanjkanjem stanovanj na območjih, kjer je povpraševanje največje. Toda pri razlagi je potrebna previdnost. SURS je že ob objavi rezultatov opozoril, da število nenaseljenih stanovanj predstavlja zgornjo mejo in ga ni mogoče enačiti s številom dejansko praznih stanovanj.
Med statistično nenaseljenimi so tudi počitniška stanovanja, stanovanja za občasno uporabo in nepremičnine, v katerih prebivalci nimajo ustrezno prijavljenega prebivališča. Del stanovanjskega fonda je lahko v uporabi, čeprav tega uradne evidence ne pokažejo. Zato iz podatka o 165.576 nenaseljenih stanovanjih ne moremo sklepati, da ima Slovenija skoraj 166.000 stanovanj, ki bi jih lahko takoj ponudili najemnikom.
Pomembna je tudi starost nepremičnin. Po podatkih SURS je bila skoraj polovica statistično nenaseljenih stanovanj zgrajena pred letom 1945 ali pa ni imela katerega od osnovnih infrastrukturnih elementov, kot so kopalnica, stranišče, ogrevanje, elektrika ali vodovod.
Vir: SURS, Stanovanja, 1. januar 2021, objavljeno 22. junija 2022.
Posebej zanimiva je ugotovitev SURS, da več kot 27.000 statistično nenaseljenih stanovanj leta 2021 ni imelo hišne številke. Med njimi je bilo približno 12.000 eno- ali dvostanovanjskih hiš, zgrajenih po letu 1970, ki so imele vso osnovno infrastrukturo.
Kako je mogoče, da ima hiša elektriko, vodovod in urejeno kopalnico, v statistiki pa je nenaseljena?
Ena od možnih razlag je način evidentiranja nepremičnin. SURS opozarja, da gre lahko v določenih primerih za novejše hiše ali prizidke ob starejših objektih, kjer imajo stanovalci prebivališče prijavljeno na drugem naslovu. Takšna nepremičnina je lahko v vsakodnevni uporabi, čeprav je v statističnem popisu označena kot nenaseljena.
Na drugi strani obstajajo stanovanja, ki so dejansko prazna, vendar iz upravičenih razlogov niso na voljo za najem. Nekatera čakajo na prenovo, druga so predmet zapuščinskih ali lastniških postopkov. Lastniki jih lahko uporabljajo občasno, jih hranijo za svoje otroke ali jih nameravajo v prihodnosti prodati.
Te okoliščine pojasnjujejo, zakaj števila statistično nenaseljenih stanovanj ni mogoče preprosto pretvoriti v število potencialnih novih najemnih stanovanj. Za takšno oceno bi morali za posamezno nepremičnino poznati dejansko uporabo, tehnično stanje, lokacijo in pripravljenost lastnika za oddajo.
V predlogu Nacionalnega stanovanjskega programa 2026–2035 je naveden podatek o približno 87.000 statistično nenaseljenih stanovanjih z osnovno infrastrukturo. Dokument pri tem omenja elektriko, vodo, centralno ogrevanje in kopalnico. Vendar opremljenost z osnovno infrastrukturo še ne pomeni, da je stanovanje primerno za takojšnjo vselitev ali razpoložljivo za dolgoročni najem. Del teh nepremičnin se lahko uporablja občasno, za druge pa bi bila potrebna dodatna vlaganja. Gre za pomembno razliko, saj opozarja na del stanovanjskega fonda, ki bi ga bilo smiselno podrobneje proučiti.
Toda tudi ta številka ne pomeni, da Slovenija razpolaga s skoraj 87.000 praznimi stanovanji, pripravljenimi za takojšnjo oddajo. Stanovanje ima lahko urejene priključke, pa kljub temu potrebuje temeljito prenovo. Prav tako je lahko že v uporabi za občasno bivanje, turistično dejavnost ali druge namene.
Ključna težava je pomanjkanje podatkov o dejanski uporabi. Brez njih ni mogoče ugotoviti, koliko stanovanj je resnično praznih in koliko bi jih bilo mogoče z razumnimi stroški vključiti v dolgoročni najemni trg.
Pri tem ne gre samo za tehnično vprašanje. Stanovanje na območju, kjer se prebivalstvo zmanjšuje in povpraševanja po najemu skoraj ni, ne more rešiti stanovanjskih težav družine, ki potrebuje dom v Ljubljani, Kopru ali Kranju. Lokacija je zato enako pomembna kot stanje nepremičnine.
Podatek o 87.000 enotah izhaja iz predloga nacionalnega programa, zato ga je treba razumeti kot statistično izhodišče za oblikovanje stanovanjske politike in ne kot dokaz o številu razpoložljivih najemnih stanovanj.
Razlogov je več, vendar bi bilo napačno vse lastnike praznih stanovanj obravnavati kot enotno skupino. Nekateri se za oddajanje ne odločijo zaradi slabih izkušenj, drugi zaradi stroškov prenove ali osebnih načrtov. Obstajajo tudi lastniki, ki jim morebitni prihodki od najemnine ne odtehtajo obveznosti in tveganj, povezanih z oddajanjem.
Slovensko nepremičninsko združenje FIABCI Slovenija je leta 2026 pripravilo dokument »Načrt za aktivacijo praznih stanovanj v Sloveniji«, v katerem predlaga spremembe za povečanje ponudbe dolgoročnih najemnih stanovanj. Med ukrepi so hitrejše reševanje najemnih sporov, obvezno prijavljanje najemnih pogodb, spremembe davčne obravnave oddajanja in uvedba davka na prazna stanovanja.
Združenje v dokumentu navaja oceno, da je v petih največjih mestnih občinah več kot 20.000 praznih stanovanj. Pri tem se sklicuje na neformalne indikativne podatke, med drugim na analize porabe elektrike in vode. Ker dokument ne predstavi celotne metodologije in podatkov za neodvisno preverjanje te ocene, številke ni mogoče obravnavati kot uradno potrjeno statistiko. Združenje med razlogi za neoddajanje izpostavlja predvsem vprašanje pravne varnosti najemodajalcev, davčno obravnavo najemnin in pomanjkljivo preglednost najemnega trga. Gre za oceno in stališče strokovnega združenja, ne za reprezentativno raziskavo motivov vseh slovenskih lastnikov.
Eden od pomislekov najemodajalcev je tveganje, da najemnik preneha plačevati najemnino ali krši pogodbene obveznosti. Takšni primeri lahko povzročijo stroške, izgubo prihodkov in dolgotrajne spore. Toda iz tega ni mogoče sklepati, da so problematična najemna razmerja pogosta ali da predstavljajo glavni razlog za prazna stanovanja. Za takšno ugotovitev bi potrebovali zanesljive podatke o številu sporov, njihovem trajanju in vplivu na odločanje lastnikov.
Pri drugih nepremičninah je razlog precej bolj praktičen. Starejša hiša, ki je lastniku ostala po starših, lahko zahteva obnovo strehe, ogrevanja, električne napeljave ali kopalnice. Če lastnik za prenovo nima sredstev, stanovanja ne more preprosto ponuditi na trgu, čeprav bi zanj morda obstajalo povpraševanje.
Posebna skupina so stanovanja, ki jih lastniki ohranjajo za prihodnjo uporabo. Nekateri jih nameravajo prepustiti otrokom, drugi v njih občasno bivajo ali jih uporabljajo kot drugo prebivališče. V takšnih primerih je odločitev o neoddajanju povezana z osebnimi okoliščinami, ki jih ni mogoče pojasniti zgolj z višino najemnine ali davčno obremenitvijo.
V Sloveniji so nepremičnine za številna gospodinjstva pomembna oblika premoženja. Lastnik stanovanja lahko pričakuje dolgoročno rast njegove vrednosti, zato se mu oddajanje ne zdi nujno, še posebej če ne potrebuje dodatnega mesečnega prihodka.
Vendar takšno razmišljanje ni brez stroškov. Tudi prazno stanovanje zahteva vzdrževanje, plačevanje določenih dajatev in kritje stroškov, ki nastajajo ne glede na uporabo. Nepremičnina se lahko sčasoma tudi razvrednoti zaradi slabega vzdrževanja ali sprememb na lokalnem trgu.
Ali lastniki v Sloveniji namenoma puščajo večje število stanovanj praznih zaradi pričakovane rasti cen, iz obstoječih uradnih podatkov ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Takšne razlage se pojavljajo v javnih razpravah, vendar brez podrobnejših raziskav ostajajo ena od možnih, ne pa dokazanih razlag.
Za stanovanjski trg je veliko pomembnejše vprašanje, kje se prazna stanovanja nahajajo, kot zgolj njihovo skupno število.
Po registrskem popisu SURS je bilo leta 2021 v Mestni občini Ljubljana približno 23.000 statistično nenaseljenih stanovanj. Toda tudi za prestolnico velja enaka omejitev kot za državo: ta številka ne pomeni, da je bilo toliko stanovanj dejansko praznih.
Ljubljana je v tej primerjavi uporabljena kot primer največjega slovenskega stanovanjskega trga. Podatek se nanaša na statistično nenaseljena stanovanja, ne na število nepremičnin, ki bi bile trenutno na voljo za dolgoročni najem. Za primerjavo z Mariborom, Koprom ali drugimi občinami bi bilo treba uporabiti podatke istega registrskega popisa in enako metodologijo.
Pri ugotavljanju dejanske uporabe stanovanj se zato vse pogosteje uporabljajo tudi podatki o porabi električne energije. Stanovanje z zelo nizko letno porabo je lahko dlje časa neuporabljeno. Takšen pristop daje drugačen vpogled kot podatki o prijavljenem prebivališču, vendar ima svoje omejitve. Nizka poraba elektrike lahko kaže tudi na prenovo, občasno uporabo ali druge okoliščine, zato sama po sebi ni dokončen dokaz, da je stanovanje prazno.
To razlikovanje je pomembno tudi pri razmišljanju o ukrepih. Če je stanovanje dejansko prazno, tehnično primerno za bivanje in na območju velikega povpraševanja, lahko njegova vključitev na najemni trg izboljša ponudbo. Če pa gre za dotrajano hišo na območju brez povpraševanja, ukrepi za spodbujanje oddajanja ne bodo imeli enakega učinka.
Slovenska stanovanjska politika bi zato potrebovala bistveno natančnejši pregled po občinah in vrstah nepremičnin. Šele takrat bi bilo mogoče ugotoviti, kje ima aktivacija praznega stanovanjskega fonda največ možnosti za uspeh.
Slovenija je sistem javnega najema stanovanj uvedla z novelo Stanovanjskega zakona (SZ-1E), objavljeno v Uradnem listu RS, št. 90/21. Njen 49. člen izrecno določa: »Sklad začne izvajati javni najem stanovanj iz novega 148.a člena zakona 1. januarja 2022.« Izvajalec ukrepa je Stanovanjski sklad Republike Slovenije (SSRS), njegov namen pa je vključevanje zasebnih stanovanj v javno najemno ponudbo. Podrobnejše izvajanje je uredila Uredba o izvajanju javnega najema stanovanj, ki je začela veljati 1. januarja 2022.
Takšen model naj bi lastnikom zmanjšal del administrativnih obveznosti in tveganj, povezanih z neposrednim oddajanjem. Stanovanjski sklad prevzame vlogo posrednika, upravljavca in izvajalca najemnega razmerja, lastnik pa prejema dogovorjeno najemnino.
Toda po oceni UMAR (Poročilo o razvoju 2026, op. 50, str. 46) ukrep doslej ni dosegel želenih rezultatov. Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) v Poročilu o razvoju 2026 ugotavlja, da statistično nenaseljena stanovanja doslej niso bila uspešno aktivirana kot vir dodatne stanovanjske ponudbe. V opombi 50 na strani 46 pojasnjuje, da je bil leta 2022 za aktivacijo teh stanovanj uveden sistem javnega najema prek stanovanjskega sklada, vendar ukrep ni dosegel želenih rezultatov. Poročilo na tem mestu ne navaja konkretnega števila stanovanj, pridobljenih s tem ukrepom.
To odpira vprašanje, ali je obstoječi model za zasebne lastnike dovolj privlačen. Višina ponujene najemnine, trajanje najema, pogoji vključitve in razdelitev odgovornosti so dejavniki, ki lahko vplivajo na odločitev lastnika. Kateri od njih je odločilen, pa brez dodatnih podatkov ni mogoče zanesljivo oceniti.
Izkušnje z javnim najemom kažejo, da sama vzpostavitev institucionalnega posrednika še ne zagotavlja množičnega vključevanja zasebnih stanovanj v najemni trg.
Ob razpravah o praznih stanovanjih se pogosto pojavi predlog dodatne davčne obremenitve nepremičnin, ki dalj časa niso v uporabi. Zagovorniki takšnega ukrepa pričakujejo, da bi lastnike spodbudil k oddajanju ali prodaji. Nasprotniki opozarjajo na pravico do zasebne lastnine, težave pri ugotavljanju dejanske praznosti in možnost, da bi ukrep prizadel tudi lastnike, ki nepremičnin objektivno ne morejo oddajati.
Vprašanje davčne politike je odprl tudi UMAR v Poročilu o razvoju 2026. Ob opozorilih na slabo izkoriščenost stanovanjskega fonda je ocenil, da bi bilo smiselno razmisliti o uvedbi davka na nepremičnine. Vendar se takšna strokovna usmeritev razlikuje od konkretne zakonske rešitve.
Morebitna obdavčitev praznih stanovanj bi zahtevala predvsem jasno opredelitev, kaj sploh šteje za prazno stanovanje. Ali bi bil to objekt brez prijavljenega prebivalca? Stanovanje z zelo nizko porabo elektrike? Nepremičnina, ki več mesecev ni bila oddana ali uporabljena?
Vsaka od teh možnosti ima pomanjkljivosti. Lastnik lahko stanovanje občasno uporablja, ga prenavlja ali zaradi tehničnih težav začasno ne more oddajati. Pri oblikovanju morebitnega davka bi bilo treba upoštevati tudi takšne okoliščine, sicer bi ukrep lahko obremenil lastnike, ki na povečanje najemne ponudbe trenutno nimajo dejanskega vpliva.
Davčna spodbuda ali obremenitev bi lahko vplivala na odločanje nekaterih lastnikov, vendar brez zanesljivih podatkov o dejanski praznosti nepremičnin ni mogoče oceniti, koliko dodatnih stanovanj bi takšen ukrep prinesel na trg.
To je vprašanje, na katero bi slovenska stanovanjska politika nujno potrebovala odgovor.
Predstavljajmo si, da bi bilo v večjih slovenskih mestih mogoče za dolgoročno oddajanje aktivirati 5.000 stanovanj. Takšen premik bi pomenil občutno povečanje ponudbe, še posebej če bi bila stanovanja razporejena na območjih z velikim povpraševanjem.
Toda številka 5.000 je v tem primeru zgolj ilustrativni scenarij, ne napoved ali ugotovitev uradne raziskave. Njegova uresničljivost bi bila odvisna od dejanskega števila praznih stanovanj, njihovega stanja, lokacije in pripravljenosti lastnikov na sodelovanje.
Prednost aktivacije že zgrajenih stanovanj je predvsem v možnosti, da se določene enote vključijo v uporabo hitreje kot pri gradnji novih stanovanjskih sosesk. Kljub temu prenove, urejanje dokumentacije in potrebna vlaganja lahko pomenijo precejšnje stroške in dolge postopke.
Zato aktivacija obstoječih stanovanj ne more v celoti nadomestiti novogradnje. Lahko pa predstavlja del rešitve, zlasti v mestih, kjer je zemljišč za nove projekte malo, povpraševanje po najemu pa veliko.
Slovenija razpolaga z registrskimi podatki o stanovanjih, prijavljenih prebivališčih, lastništvu nepremičnin in evidentiranih najemnih poslih. Posamezni podatkovni viri omogočajo pomemben vpogled, vendar vsak opisuje samo določen del stanovanjskega trga.
Registrski popis pokaže, koliko stanovanj je statistično nenaseljenih. Podatki o porabi električne energije lahko nakažejo njihovo dejansko uporabo. Evidenca najemnih poslov omogoča spremljanje dela najemnega trga, vendar ne razkrije vseh načinov uporabe stanovanj.
Za zanesljivejšo oceno bi bilo treba te podatke metodološko ustrezno povezati in dopolniti, ob spoštovanju pravil varstva osebnih podatkov. Končni cilj bi moral biti precej konkreten: ugotoviti, koliko stanovanj je dalj časa fizično praznih, koliko jih je primernih za bivanje in kje bi jih bilo mogoče vključiti v stanovanjsko ponudbo.
Razlika med 165.576 statistično nenaseljenimi stanovanji in neznanim številom dejansko uporabnih praznih enot ni samo statistična podrobnost. Od nje je odvisno, ali bodo ukrepi države usmerjeni v pravi problem.
Slovenija potrebuje več dostopnih stanovanj. Del jih bo morala zgraditi, del obstoječega fonda pa bi lahko bolje izkoristila. Toda pred odločitvijo, kako spodbuditi lastnike k oddajanju, mora precej natančneje ugotoviti, katera stanovanja so sploh na voljo za takšno rešitev.
Brez tega obstaja tveganje, da bomo še naprej razpravljali o skoraj 166.000 praznih stanovanjih, čeprav v resnici ne poznamo niti njihovega dejanskega števila niti možnosti, da bi jih ponudili ljudem, ki stanovanje potrebujejo.
SURS je na dan 1. januarja 2021 evidentiral 165.576 statistično nenaseljenih stanovanj oziroma približno 19,2 odstotka stanovanjskega fonda. To ni enako številu dejansko praznih stanovanj.
Med možnimi razlogi so slabo tehnično stanje, občasna uporaba, lastnikovi osebni načrti, stroški prenove, neustrezna lokacija in tveganja najemnih razmerij. Ni zanesljive raziskave, ki bi pokazala, kateri razlog prevladuje pri vseh lastnikih.
Natančno število ni znano. Predlog Nacionalnega stanovanjskega programa 2026–2035 navaja približno 87.000 statistično nenaseljenih stanovanj z osnovno infrastrukturo, vendar ta podatek ne pomeni, da so vsa dejansko prazna ali pripravljena za najem.
Slovenska zakonodaja praviloma ne določa splošne obveznosti, da mora zasebni lastnik prazno stanovanje oddajati; morebitne omejitve ali obveznosti so lahko odvisne od konkretnega predpisa in okoliščin, zato je smiselno preveriti veljavno ureditev za posamezen primer. Lastnik lahko nepremičnino uporablja ali z njo razpolaga v okviru zakonskih omejitev. Predlogi dodatnih davčnih obremenitev ali ukrepov za aktivacijo praznih stanovanj sami po sebi še ne pomenijo, da je takšna obveznost že uvedena. Za konkretne primere je treba preveriti veljavne predpise in posebne okoliščine.
Gre za sistem, v katerem Stanovanjski sklad RS najema stanovanja od zasebnih lastnikov in jih oddaja upravičenim najemnikom. Sistem se izvaja od leta 2022, njegov namen pa je povečati ponudbo najemnih stanovanj in lastnikom olajšati oddajanje.
Povečanje ponudbe lahko zmanjša pritisk na rast najemnin, predvsem na območjih velikega povpraševanja. Dejanski učinek je odvisen od števila dodatnih stanovanj, njihove lokacije in razmer na lokalnem trgu. Sam podatek o številu nenaseljenih stanovanj za takšno napoved ne zadostuje.