Nalaganje...
Darilna pogodba je najpreprostejša, izročilna najbolj družinsko urejena, dosmrtno preživljanje pa je primerno ob resnični skrbi za preživljanca.
Prenos hiše, stanovanja ali zemljišča na otroke je v Sloveniji pogosto predstavljen kot preprosta družinska odločitev. Starši želijo urediti premoženje še za življenja, otroci pričakujejo jasnost, vsi skupaj pa si želijo mir. Toda prav tu se pogosto začnejo zapleti.
Največja napaka ni izbira “napačne” pogodbe, temveč napačno razumevanje njenega učinka. Darilna pogodba, izročilna pogodba in pogodba o dosmrtnem preživljanju niso tri različna imena za isto stvar. Vsaka ima drugačen pravni namen, drugačna tveganja in drugačne posledice za nujni delež.
V javnih pravnih vprašanjih se ponavljajo iste dileme: ali je izročilna pogodba res varnejša od darilne, ali se morajo z njo strinjati vsi otroci, ali lahko brat ali sestra po smrti staršev vseeno zahteva nujni delež in ali je pogodba o dosmrtnem preživljanju res način, da se nepremičnina izloči iz zapuščine. Tudi pravni nasveti za širšo javnost opozarjajo, da je napačno prepričanje, da pri izročilni pogodbi nujnih dedičev ni treba upoštevati.
Pri prenosu nepremičnine znotraj družine ljudje pogosto iščejo eno od treh stvari: hitro prepisati lastništvo, preprečiti dedne spore ali si zagotoviti skrb in bivanje do smrti. Te tri želje pa ne vodijo nujno do iste pogodbe.
Darilna pogodba je praviloma najhitrejša pot, kadar želi lastnik nekomu nekaj neodplačno podariti. Izročilna pogodba je bolj podobna vnaprej dogovorjeni družinski razdelitvi premoženja. Pogodba o dosmrtnem preživljanju pa ni darilo, temveč dogovor, pri katerem ena stran prevzame konkretne obveznosti skrbi, druga pa ji po smrti prepusti določeno premoženje.
Prav zato se vprašanje ne sme glasiti samo: “Katera pogodba je najcenejša?” Pravo vprašanje je: “Kaj želimo s pogodbo doseči in katero tveganje želimo zmanjšati?”
Darilna pogodba je pogodba, s katero darovalec neodplačno prenese lastninsko ali drugo pravico na obdarjenca, obdarjenec pa se s tem strinja. Obligacijski zakonik darilno pogodbo opredeljuje kot neodplačno obogatitev obdarjenca v breme darovalčevega premoženja.
Pri nepremičninah je darilna pogodba pogosta med starši in otroki, zakonci, starimi starši in vnuki. Na papirju je videti preprosto: oče podari stanovanje hčerki, mama sinu prepiše hišo, stari starši vnuku podarijo parcelo.
Toda pri nepremičnini “darilo” ni samo podpis na listu papirja. Potreben je pravilen opis nepremičnine, zemljiškoknjižno dovolilo, davčni postopek in vpis v zemljiško knjigo. Če zemljiškoknjižno dovolilo služi kot podlaga za vknjižbo, mora biti podpis osebe, katere pravica se prenaša, overjen.
Starša imata dve hčerki in eno stanovanje. Odločita se, da stanovanje že zdaj podarita mlajši hčerki, ker ta v njem živi in skrbi za njiju. Starejša hčerka se s tem ne strinja, vendar darilna pogodba njenega soglasja ne zahteva.
Težava se lahko pojavi po smrti staršev. Če v zapuščini ne ostane dovolj drugega premoženja, lahko prikrajšani nujni dedič zahteva, da se darilo upošteva pri izračunu nujnega deleža. Pri izračunu obračunske vrednosti zapuščine se po Zakonu o dedovanju upoštevajo tudi darila, ki jih je zapustnik dal osebam, ki bi prišle v poštev kot zakoniti dediči.
To ne pomeni, da je darilna pogodba “slaba”. Pomeni pa, da darilna pogodba ni čarobni ščit pred dednimi zahtevki.
Največje tveganje darilne pogodbe je v tem, da družina pogosto misli, da je z darilom vse dokončno urejeno. Pravna realnost je bolj zapletena.
Darilna pogodba je lahko pozneje pomembna pri nujnem deležu. Če je eden od otrok že prejel hišo, drugi otrok pa po smrti staršev ne dobi ničesar ali bistveno manj, se lahko odpre vprašanje prikrajšanja nujnega deleža. Vrnitev daril zaradi prikrajšanja nujnega deleža se lahko zahteva v treh letih od zapustnikove smrti.
Darovalec lahko darilno pogodbo v določenih primerih tudi prekliče. Obligacijski zakonik pozna preklic zaradi stiske, hude nehvaležnosti in pozneje rojenih otrok, rok za preklic pa je eno leto od dneva, ko je darovalec izvedel za razlog preklica.
Darilna pogodba je smiselna predvsem takrat, ko:
Če starš otroku podari hišo, nato pa v njej še naprej živi, je izjemno pomembno, da se njegova pravica bivanja ustrezno pravno zavaruje. Samo družinski dogovor “saj me ne bo vrgel ven” ni varnostni mehanizem.
Izročilna pogodba je pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja. Z njo se izročitelj zaveže, da bo svoje premoženje izročil in razdelil svojim potomcem, posvojencem ter njihovim potomcem. Obligacijski zakonik določa tudi, da je pogodba veljavna le, če se z njo strinjajo vsi izročiteljevi potomci, ki bi bili po zakonu poklicani k dedovanju, sklenjena pa mora biti v obliki notarskega zapisa.
To je bistvena razlika v primerjavi z darilno pogodbo. Pri darilni pogodbi starš praviloma ne potrebuje soglasja drugih otrok. Pri izročilni pogodbi pa je soglasje potomcev eden ključnih elementov.
Starša imata tri otroke. Prvemu želita izročiti družinsko hišo, drugemu vikend, tretjemu pa denarno izravnavo. Če se vsi otroci strinjajo, je izročilna pogodba lahko zelo močno orodje za mirno ureditev družinskega premoženja.
Prednost je v tem, da se stvari uredijo vnaprej, ko so starši še živi in lahko sami pojasnijo svojo voljo. Otroci ne ugibajo po smrti, kaj je kdo “mislil”, ampak so dogovori zapisani.
Če pa se eden od potomcev ne strinja, se deli premoženja, izročeni drugim potomcem, po smrti izročitelja obravnavajo kot darila. To je ključno, ker se lahko ponovno odpre vprašanje nujnega deleža.
V praksi se pogosto sliši: “Naredimo izročilno pogodbo, pa nujni delež odpade.” To je nevarno poenostavljanje.
Izročilna pogodba lahko zmanjša tveganje sporov, če so vključeni vsi relevantni potomci in če se z razdelitvijo strinjajo. Ne pomeni pa, da lahko izročitelj enostransko izključi otroke ali zakonca brez posledic.
Obligacijski zakonik izrecno določa, da lahko izročitelj pri izročitvi upošteva tudi zakonca, če se ta s tem strinja. Če zakonec ni upoštevan, njegova pravica do nujnega deleža ostane neokrnjena.
Zato je izročilna pogodba najbolj uporabna tam, kjer družina želi transparenten dogovor, ne pa tam, kjer želi eden od članov družine druge izigrati.
Pogodba o dosmrtnem preživljanju je drugačna. Pri njej se preživljalec zaveže, da bo preživljal preživljanca, preživljanec pa mu zapusti vse ali del premoženja, pri čemer je izročitev premoženja odložena do smrti preživljanca. Taka pogodba mora biti sestavljena v obliki notarskega zapisa.
Gre za odplačno pogodbo. To je bistveno. Preživljalec ne dobi nepremičnine “zastonj”, ampak v zameno za skrb, pomoč, preživljanje, varstvo, oskrbo, plačevanje določenih stroškov ali druge dogovorjene obveznosti.
Mama ima hišo in nizko pokojnino. Eden od sinov ji vsak dan pomaga, jo vozi k zdravniku, plačuje del stroškov, skrbi za ogrevanje, vzdrževanje hiše in kasneje tudi za oskrbo. Če želita to urediti resno, je pogodba o dosmrtnem preživljanju lahko primernejša od darilne pogodbe.
Zakaj? Ker ne gre samo za prenos hiše na sina. Gre za dogovor: sin prevzame obveznosti, mama pa mu po smrti prepusti nepremičnino. Če sin obveznosti ne izpolnjuje, lahko pride do razveze pogodbe. Obligacijski zakonik določa, da lahko vsaka stranka zahteva razvezo, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti.
Nevarna je takrat, ko se uporablja kot preoblečeno darilo.
Če je pogodba napisana kot dosmrtno preživljanje, v resnici pa preživljalec ne opravlja nobenih resnih obveznosti, se lahko pozneje odpre vprašanje navideznosti pogodbe. Sodna praksa opozarja, da lahko sodišče presoja, ali pogodba o dosmrtnem preživljanju v resnici predstavlja odplačno pogodbo ali pa gre delno oziroma v celoti za darilo.
To je posebej pomembno v družinah, kjer eden od otrok z “dosmrtnim preživljanjem” pridobi hišo, drugi otroci pa trdijo, da preživljanja v resnici ni bilo.
Kaj mora biti v pogodbi jasno zapisano?
Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju morajo biti obveznosti konkretne. Splošna fraza “skrbel bo zame” je pogosto premalo natančna. Bolje je zapisati:
Dobra pogodba ne sme biti napisana za idealen dan. Napisana mora biti za dan, ko se družina skrega.
Če želi starš otroku nekaj neodplačno podariti, je praviloma najprimernejša darilna pogodba. Pri tem pa je treba vedeti, da lahko takšno darilo pozneje vpliva na izračun nujnega deleža drugih dedičev.
Če želijo starši že za časa življenja razdeliti premoženje med otroke, je pogosto primernejša izročilna pogodba. Njena prednost je večja preglednost družinskega dogovora, vendar je ključno, da se z njo strinjajo potomci, ki bi bili po zakonu poklicani k dedovanju.
Če lastnik nepremičnine potrebuje oskrbo, pomoč ali preživljanje do smrti, je lahko primerna pogodba o dosmrtnem preživljanju. Pri njej mora biti jasno dokazljivo, da preživljalec dejansko izpolnjuje svoje obveznosti.
Če želi starš prenesti nepremičnino, vendar v njej še naprej živeti, je treba posebno pozornost nameniti pravici bivanja. To se lahko uredi z darilno ali izročilno pogodbo, vendar mora biti služnost stanovanja, užitek ali druga pravica jasno zapisana in po možnosti vpisana v zemljiško knjigo.
Če želi družina predvsem preprečiti poznejše spore, je izročilna pogodba pogosto boljša rešitev kot enostransko darilo. Vendar mora biti dogovor celovit, vključevati mora relevantne družinske člane in ne sme puščati odprtih vprašanj glede nujnega deleža.
Če eden od otrok dejansko skrbi za starša, je lahko pogodba o dosmrtnem preživljanju primernejša od darilne pogodbe. V takem primeru je pomembno, da so obveznosti oskrbe natančno zapisane, sicer lahko drugi dediči pozneje trdijo, da je šlo za prikrito darilo.
Nujni delež je eden glavnih razlogov, zakaj se družinski prenosi nepremičnin zapletejo. Ljudje pogosto mislijo, da lahko z darilom ali pogodbo “prehitijo” dedovanje. Deloma lahko uredijo premoženje za življenja, ne morejo pa vedno izključiti zakonskih varovalk za nujne dediče.
Zakon o dedovanju pri izračunu nujnega deleža upošteva tudi določena darila, ki jih je zapustnik dal za življenja. To pomeni, da podarjena nepremičnina ni nujno pravno nevidna samo zato, ker ob smrti ni več v lasti zapustnika.
Oče ima dva otroka. Pred smrtjo enemu otroku podari stanovanje vredno 240.000 evrov. Ob smrti nima več pomembnega premoženja.
Drugi otrok lahko zatrjuje, da je bil njegov nujni delež prikrajšan. Če bi dedovala oba otroka, bi bil zakoniti delež vsakega polovica. Nujni delež potomca praviloma predstavlja del zakonitega deleža. V praksi je zato pomembno preveriti celotno vrednost premoženja, darila, morebitne dolgove, oporoko in položaj vseh dedičev.
Tak primer ni samo matematičen. Je čustven. Eden pravi: “Jaz sem skrbel za očeta.” Drugi odgovori: “A zato sem jaz ostal brez vsega?” Pogodba, ki tega ne predvidi, pogosto ne prepreči spora, ampak ga samo prestavi.
Pri darilih in dedovanju je treba upoštevati Zakon o davku na dediščine in darila (ZDDD). FURS pojasnjuje, da davek zajema premoženje, ki ga fizična oseba prejme kot dediščino ali darilo, med premoženje pa spadajo tudi nepremičnine, premičnine, premoženjske in druge stvarne pravice.
Pri darilu mora zavezanec prejem darila praviloma napovedati v 15 dneh od nastanka davčne obveznosti. Pri dedovanju dedič ne vlaga napovedi, saj se odmera izvede na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, ki ga davčnemu organu posreduje sodišče.
Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju je posebnost, da mora zavezanec pogodbo prijaviti v 15 dneh od sklenitve, napoved za odmero davka pa vložiti v 15 dneh od smrti preživljanca. Enako pravilo velja za darilno pogodbo za primer smrti.
To je ena od točk, kjer se ljudje pogosto zmotijo. Ker gre za družinski dogovor, mislijo, da davčni postopek ni pomemben. Pri nepremičninah je ravno nasprotno: brez urejenih davčnih in notarskih korakov se lahko zatakne tudi vpis v zemljiško knjigo.
To je ena najpomembnejših praktičnih točk. Če starš prenese hišo na otroka, a želi v njej živeti do smrti, mora biti to jasno urejeno.
Možnosti so lahko različne: služnost stanovanja, užitek, dogovorjena dosmrtna renta, obveznost preživljanja ali druga pravica, odvisno od izbrane pogodbe. Pri izročilni pogodbi Obligacijski zakonik izrecno omogoča, da si izročitelj pridrži pravico užitka, dosmrtno rento, dosmrtno preživljanje ali drugo nadomestilo.
V praksi je to lahko razlika med varnim staranjem in popolno odvisnostjo od dobre volje otroka.
Mama sinu podari hišo. V pogodbi ni služnosti, ni užitka, ni pravice bivanja. Sin se po nekaj letih loči, zaide v dolgove in želi hišo prodati. Mama pravi: “Saj sva bila dogovorjena, da bom ostala.” Vendar dogovor ni jasno vpisan in zavarovan.
Mama sinu podari hišo, hkrati pa se v pogodbi uredi dosmrtna služnost stanovanja ali druga ustrezna pravica, ki se vpiše v zemljiško knjigo. Kupec, upnik ali kasnejši partner otroka tako ne more preprosto spregledati njene pravice bivanja.
Prva napaka je, da se družina pogovarja samo o tem, kdo bo “dobil hišo”, ne pa tudi o tem, kdo bo skrbel za starše, kdo bo plačeval stroške in kako bodo obravnavani drugi otroci.
Druga napaka je uporaba darilne pogodbe tam, kjer v resnici obstaja pričakovanje oskrbe. Če starš pričakuje nego, prevoze, pomoč, plačevanje položnic in varnost do smrti, to ni več navadno darilo. Takrat je treba razmisliti o pogodbi o dosmrtnem preživljanju ali drugi ustrezni pogodbeni ureditvi.
Tretja napaka je izročilna pogodba brez dejanskega soglasja vseh relevantnih potomcev. Če eden od potomcev ni vključen ali ne soglaša, se lahko učinek pogodbe po smrti izročitelja pomembno spremeni.
Četrta napaka je podcenjevanje dokumentacije. Pri nepremičnini niso pomembni samo družinski odnosi, temveč tudi zemljiškoknjižno stanje, morebitne hipoteke, služnosti, predkupne pravice, davčni postopki in pravilna oblika pogodbe.
Najprej je treba odgovoriti na štiri vprašanja.
Prvo vprašanje: ali gre za darilo ali za protiuslugo?
Če otrok ne prevzema nobenih resnih obveznosti, je najbližje darilna pogodba. Če prevzema oskrbo in preživljanje, je treba razmisliti o pogodbi o dosmrtnem preživljanju.
Drugo vprašanje: ali želimo urediti razmerja z vsemi otroki?
Če da, je izročilna pogodba pogosto bolj primerna, ker v izhodišču zahteva soglasje potomcev in omogoča pregledno razdelitev premoženja.
Tretje vprašanje: ali želi starš ostati v nepremičnini?
Če da, mora biti pravica bivanja jasno zapisana in po potrebi vpisana v zemljiško knjigo.
Četrto vprašanje: ali obstaja možnost spora glede nujnega deleža?
Če obstaja, naj pogodba ne bo pripravljena samo tehnično, ampak strateško. Treba je preveriti celotno premoženje, položaj dedičev, prejšnja darila in realno vrednost nepremičnine.
Če sin ne prevzema formalnih obveznosti oskrbe, je možna darilna pogodba, vendar je treba preveriti položaj drugih otrok in nujni delež. Če sin dejansko skrbi za starša in bo to počel do smrti, je lahko primernejša pogodba o dosmrtnem preživljanju.
To je tipičen teren za izročilno pogodbo. Njena prednost je preglednost. Vsi vedo, kaj je bilo dogovorjeno, in to potrdijo v notarskem zapisu.
Darilna pogodba je možna, vendar brez urejene pravice bivanja ni dovolj varna. V pogodbo je treba vključiti ustrezno pravico, ki varuje darovalca, in poskrbeti za pravilen zemljiškoknjižni vpis.
To je občutljiv primer. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je lahko pravno mogoča tudi zunaj ožjega sorodstva, vendar mora biti še toliko bolj jasno dokazljivo, da gre za resnične obveznosti preživljanja, ne za navidezno darilo.
Pred podpisom katerekoli pogodbe naj družina preveri:
Pri družinskih pogodbah je najbolj nevaren stavek: “Saj smo domači, ne potrebujemo zapletati.” Prav zato, ker ste domači, je treba stvari zapisati jasno.
Darilna pogodba, izročilna pogodba in pogodba o dosmrtnem preživljanju imajo vsaka svoje mesto. Darilna pogodba je primerna za neodplačen prenos, vendar lahko pozneje vpliva na nujni delež. Izročilna pogodba je močno orodje za vnaprejšnjo družinsko razdelitev premoženja, vendar zahteva soglasje potomcev in pravilno obliko. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je primerna, kadar gre za resnično skrb in preživljanje, ne za prikrito darilo.
Najvarnejša pogodba ni nujno tista, ki je najkrajša ali najcenejša. Najvarnejša je tista, ki pošteno odraža resnični namen družine, pravilno zavaruje starejšo osebo in vnaprej zmanjša prostor za poznejše spore.
Pri nepremičninah se družinski mir ne varuje z molkom. Varuje se z jasnim dogovorom.
Pri prenosu nepremičnine znotraj družine se pogosto odpre še eno pomembno vprašanje: kaj storiti z denarjem, če se nepremičnina proda?
Del kupnine lahko ostane na banki, del se lahko uporabi za novo nepremičnino, del pa nekateri posamezniki namenijo tudi za dolgoročnejše oblike ohranjanja vrednosti premoženja. Ena od možnosti so tudi plemenite kovine, predvsem zlato in srebro, ki ju vlagatelji pogosto razumejo kot obliko zaščite premoženja pred inflacijo, valutnimi tveganji in dolgoročno izgubo kupne moči.
Več informacij o možnostih vlaganja v plemenite kovine najdete pri sponzorju članka, podjetju Elementum:
Vsebina ne predstavlja osebnega finančnega svetovanja. Pred vsako odločitvijo je smiselno preveriti lastne cilje, tveganja in finančni položaj.
Odkrijte dodatne zanimive vsebine.
V Sloveniji se davek pri dedovanju nepremičnine razlikuje glede na dedni red. Oglejte si, kdo je oproščen plačila in kdaj nastopi davek na kapitalski dobiček po dedovanju.
Prodaja stanovanja z dosmrtno uporabo ni navadna prodaja. Ključno je, ali gre za najem ali za vpisano dosmrtno služnost, saj sta cena in pravna varnost bistveno različni.
Praktičen pregled najpogostejših vprašanj pri prodaji in nakupu nepremičnine: pogodba, davki, FURS, notar, zemljiška knjiga, priloge in tipične pasti.
Odgovori na najpogostejša vprašanja o tej temi.
Uredništvo N24 pripravlja vsak članek v skladu s strogimi kakovostnimi smernicami in se pri tem opira na zanesljive vire. Naši uredniki in urednice imajo visoko raven znanja o nepremičninah in vas kot strokovnjaki obveščajo z informativnimi in zaupanja vrednimi vsebinami. Naše vsebine nenehno izboljšujemo in optimiziramo ter se trudimo, da so čim bolj prijazne bralcu.
To besedilo je zgolj informativne narave in ne nadomeščata pravnega nasveta. Priporočamo, da se za konkretne nasvete obrnete na pravnika, specializiranega za nepremičninsko pravo.
